V času od velike noči do binkošti smo v Bratstvu nadaljevali z ustvarjalnim zanosom, ki se je prebudil ob ustvarjanju bratskega križevega pota.
Ob vstajenjskih odlomkih smo premišljevali in molili o Vstalem, ki je Luč in nas obiskuje v naših življenjih. Srečuje nas v naših grobovih, kakor Marijo Magdaleno, za zaprtimi vrati kakor prestrašene učence, ob obalah Tiberijskega jezera kakor razočarane ribiče, v odprtih ranah kakor Tomaža, na begu od doma kakor emavška učenca. V našem vsakdanu.
In nam pošilja svojega Duha. Istega Duha, ki je Njega obudil od mrtvih. Zato da nas ne bi bilo več strah in bi živeli kot osvobojeni smrti. Kot ljubljeni otroci Očeta.
Naj bodo besede in slike povabilo, da bi vsak dan znova iskali Njega, ki nas nenehno obiskuje in prinaša mir, upanje in ljubezen.
Križev pot v času epidemije
Križev pot v besedi, sliki, fotografiji, glasbi in plesu, ki je pred vami, je sad molitve občestva.
Kako je nastal?
»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje.« (1 Kor 12,26)
Ob poslušanju pretresljivih zgodb prijateljev v Italiji ob začetku epidemije in spremljanja dogajanja v Sloveniji in po svetu, je nastalo besedilo tega križevega pota. Hvala Anji, ki je vse slišano prelila v čudovito molitev. In v tej molitvi je Gospod odpiral nove navdihe – vsakemu po njegovem daru. Prebudil je željo po ustvarjanju. Tako smo se ob premišljevanju besed križevega pota združili bratje in sestre, ki nas veseli umetnost. Vsak se je ustavil ob eni postaji in jo predstavil v njemu domači umetniški govorici. Hvala Magdaleni, Štefanu, Miklavžu, Anki, Aniti, Petru, Jelki, Katarini, Maji B., Boženi, Tomažu, Žigi, Marti, Matjažu, Mariji, Blažki, Maji K., Luciji, Ivani, Mateji in Maticu, ki so Gospodu dovolili, da spregovori skozi njihovo ustvarjalnost.
Nam, ki ta veliki petek spremljamo Kristusov mimohod
Kristus je šel proti Kalvariji z željo, da bi na tej poti srečal prav vsakega človeka. V njegovi krivici, zasmehovanju, zapuščenosti, bolečini, teži, bedi, slečenosti, padcu, praznem naročju, ranah, grobu. Da se nihče več ni bi čutil samega v svojih grobovih, ampak bi prav tam, kjer se zdi, da ne more posvetiti nobeno sonce, odkril Kristusa – Sonce Življenja.
Četudi nas teža življenja in bolečine ustavi na poti in se zdi, da ne zmoremo koraka naprej, nas Kristus v teh urah velikega petka vabi, da dvignemo pogled. On prihaja k nam in se želi srečati z vsakim od nas, na naši postaji križevega pota. Z ljubečim pogledom se želi ozreti na nas, da bi nas iz teme in osamljenosti vrnil v občestvo z Očetom ter z brati in sestrami na zemlji in v nebesih.
Naj molitev tega križevega pota tako postane most bratstva z vsemi trpečimi in osamljenimi tu na zemlji in vsemi brati in sestrami, ki so že pri Očetu.
»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20)
